Nahajate se tukaj: Mednarodni Gabrielin sklad > Aktualno, zgodbe živali > Dva srnja mladička sta našla dom

»Silia, deklica, pridi, steklenička je zate…« Kako majhen srnjaček. A Silia je že »ta večja«. Bila je prvi srnjaček-najdenček, ki je bila pred nekaj tedni sprejeta v negovalno postajo na Deželi miru Mednarodnega Gabrielinega sklada. Kmetovalec jo je našel v travi pri košnji in imela je poškodovano tačko. V normalnih pogojih ne jemljemo srnjačkov s seboj, kajti mati jih redno prihaja nahraniti s svojim mlekom. A če bi kmetovalec srnjačko s poškodovano nogo pustil ležati, ta enostavno ne bi preživela.

»V Nemčiji velja pravilo, da poškodovanega srninega mladička ne smeš enostavno vzeti s seboj, da bi ga odpeljal k veterinarju,« je povedal Daniel, negovalec živali, ki od Silinega prihoda noč in dan skrbi zanjo. »Prosto živeče živali se tukaj smatrajo za »last« pristojnega lovca… Če pa na primer neko žival vzameš s seboj, da bi jo negoval dokler ne ozdravi, je to »divji lov« in je nelegalno. Silia je imela srečo. Lovec je privolil, da jo najditelj vzame s seboj. Šele po tej privolitvi smo lahko Silio nesli k živinozdravniku«, je povedal Daniel. Veterinar doslej še nikoli ni imel majhnega srnjačka z zlomljeno nogo, a se je nemudoma lotil dela: »Nogo je rentgensko slikal, nato operiral, s ploščici in vijački, mavčno opornico, povojem – z vsem, kot se to naredi pri človeku.«

O stroških te operacije negovalec živali reje ni govoril – le toliko: »Živali so naše prijateljice, ja, več kot to: spadajo k družini. In tako kot vse narediš za družinskega člana, nobeni stroški in noben trud ni odveč, samo da ozdravi, tako ravnamo tudi z našimi brati-živalmi…«

Medtem gre Silii že odlično. Noga je ozdravljena, Silija je malo zrasle, veselo skače naokoli, pred kratkim pa je končno dobila prijateljico, s katero se skupaj igrata: Selindo.

ŽIVALI POTREBUJEJO NAŠO POMOČ

»Kot vsi otroci, tudi mladi srnjački niso radi sami«, pripoveduje Daniel, negovalec živali na Deželi miru Mednarodnega Gabrielinega sklada. »Zato smo se pozanimali, če je še kje v Nemčiji kakšen srnjaček-najdenček in res: v Rosenheimu so sprehajalci našli majhnega srnjega mladička, samega ob železniških tirih.

Ko je tja prišel pristojen lovec, ga je takoj hotel ubiti – brez matere takšna majhna stvarca tako ni sposobna preživetja… Sprehajalci so bili prijatelji živali. Jezno so nasprotovali lovčevi nameri in končno so lahko živalco vzeli s seboj in jo odnesli na negovalno postajo.« Ta negovalna postaja nas je informirala in takoj smo šli na pot ter srnjačka odpeljali na Deželo miru.« Prvih nekaj dni so se negovalci živali bali za življenje male Selinde.

Imela je drisko in je vedno bolj hujšala. Kaj narediti? Veterinar je rekel, da bi ji morda transfuzija rešila življenje. »In res je bilo tako. Silia je darovala svoji mali prijateljici majhno količino krvi – in nato se je stanje izboljšalo. V tem težkem času se nismo ganili od Selinde, spali smo v negovalni postaji, dajali smo ji zdravila in tekočino.«

Požrtvovalna nega in zdravstvena oskrba sta bili uspešni: Danes je Selinda živahen srnji mladiček, ki skupaj s svojo veliko prijateljico Silio gre že na marsikateri sprehod. »Lepo bi bilo, če bi imeli veliko ograjeno oboro, od koder bi obe lahko, ko bosta nekoliko zrasli, odšli v gozd in zopet nazaj domov.« Kajti cilj je, da obe srnici zopet postaneta svobodni gozdni prebivalki, ki sta spoznali, da na tam svetu niso le lovci, ampak tudi ljudje, ki spoštujejo življenje živali. »To naučeno sposobnost razlikovanja lahko nato posredujeta dalje drugim živalim…«

Boste pomagali? Vsak evro pomaga!