Nahajate se tukaj: Mednarodni Gabrielin sklad > Aktualno, zgodbe živali > Novosti na kliniki

»Ime mi je Peterček in sedaj sem postal že postaven poljski zajec. Ko sem bil star komaj nekaj tednov, je mojo mamo po vsej verjetnosti ustrelil lovec. V glavnem, ni je bilo več nazaj. Ljubitelji živali so dalj časa opazovali, če je res več ne bo in nato so me vzeli s seboj domov. Sedaj sem že velik in smem nazaj na prostost. A pred tem sem na kliniki na Deželi miru naredil vmesni postanek. Ker je bilo z menoj vse v redu, sem smel hitro nazaj v naravo, v svobodo. Kako sem srečen!«

Predstavljajte si: skoraj bi me umorili, še preden bi zagledal luč tega sveta! Moja mama je spadala v skupino ovac, ki so jih nameravali zaklati, z menoj vred v njenem trebuhu. K sreči so jo rešili in pripeljali na  Deželo miru! Tam sem se nekaj dni po prihodu rodil. Ime mi je Askari.
 

»Ime mi je Titus. Pred časom so me kot najdenčka prinesli na Deželo miru, tehtal sem le nekaj sto gramov, sedaj pa sem tukaj že kar nekaj časa. Pred kratkim sem se močno ranil na hrbtu. Rana se je vnela in se zagnojila. Telo me je bolelo. Zato sem prejel »bolniško sobo« na Deželi miru. Veterinar je redno prihajal, negovalci živali pa so oskrbeli rano. Sedaj se je vse dobro zacelilo.«

»Ime mi je Filip. Kot majhen detelj sem prvič poizkušal leteti, vendar ti poizkusi niso bili kronani z uspehom: pristal sem na trebuhu. A s tem še ni bilo vsega dovolj, padel sem namreč točno v usta mačke. Z veliko sreče in ker je bil takrat v bližini en dvonožec, sem preživel. A imel sem poškodovano perut. Naredili so rentgensko preiskavo, dali perut v opornico in jo povili, tako da se je lahko dobro zacelila. Kmalu bo smel zopet na prostost. Pri učenju letenja bom drugič previdnejši!«

»Iz srca se zahvaljujem vsem, ki nam trpečim živalim s svojimi radodarnimi prispevki omogočajo nego in oskrbo!«

Vsak evro pomaga!