Nahajate se tukaj: Mednarodni Gabrielin sklad > Aktualno, zgodbe živali > Tudi ovce morajo k zobozdravniku…

Ime mi je Zeele. Na Deželo miru sem prišla pred približno dvema letoma, skupaj s prijateljema Lahnkejem in Veeno. Že več let ne bi živeli, če nas ne bi nekega dne odpeljali ljudje, ki imajo radi živali in nas pripeljali na prelepo deželo, kjer so živele že druge ovce. Takoj smo opazile, da je tukaj precej drugače od tistega, na kar smo bile vajene. Tukaj ljudje ne opazujejo neprestano naših teles, našega mesa, torej ali smo dovolj hitro dobile na teži. Hrano nam dajejo, da bi bile site in ne, da bi postale mastne in okrogle. In hrana sama je - kakor sanje! Ne dobivamo odpadkov, temveč resnično dobro hrano. Včasih naši skrbniki vmešajo še posebno dobre trave in mineralne dodatke, da bi ostale zdrave. Včasih dobimo še poslastice, nekaj kosov jabolk ali kaj drugega. Tukaj nas ljudje poznajo, poznajo tudi naša nagnjena. Čutijo, če komu od nas ni dobro….  

Nega zob za ovce

Na začetku nismo mogle verjeti, ampak tukaj ljudje skrbijo celo za naše zobe! Prej smo pogosto imele bolečine pri žvečenju, ker so naši zobje dobili ostre robove in med žvečenjem smo se z vsakim gibom ugriznile. Si lahko predstavljate, da nas pri tem hitro mine apetit. Kadar je kakšna žival komaj jedla zaradi bolečin, se je reklo “Ta več ne jé, bolna je, k mesarju z njo”… Spomin na moje življenje prej, se mi zdi kot nočna mora. Za večino moje vrste je to še vedno realnost…

Usta zelo široko odpreti!

 Sedaj, ko smemo živeti na Deželi miru,  je vse popolnoma drugače. Približno dvakrat letno pride zobozdravnica. Poznamo jo in vse jo imamo rade. Ona je zelo ljubezniva in vedno nam razloži, kaj počne. Najprej preveri,  kakšne imamo zobe ali so kakšni ostri robovi, raste kakšen zob napačno, imajo naši zobje kamen ali so se v medprostoru nakopičili ostanki trave? Tedaj ona brusi in struži po naših zobeh, dokler ni vse  urejeno.  Nekaterim od nas je že izvlekla zob. Takrat je to že nekaj hujšega, ampak zaradi tega, ker je zobozdravnica tako ljubezniva, pretrpimo tudi ta postopek… Po vsakem posegu za nagrado dobimo poslastico. Takrat zobozdravnica reče: ”Do naslednjič”. Točno si zapiše, kaj je naredila pri vsakem od nas. Ovce smo ji zelo hvaležne za zdravljenje zob, še posebej takrat, ko lahko s pravim užitkom zagrizemo v svežo travo in nas pri tem med žvečenjem nič ne boli.

»Bolečine med žvečenjem ? Ne, po negi zob!«

Lepo je, ko med pašo lahko znova dobro zagrizeš!

Ostale zgodbe in doživljaje na Deželi miru najdete v naši aktualni izdaji časopisa “Hoffnung der Erde” (“Upanje Zemlje”), tukaj ga lahko naročite ali si ga naložite v PDF formatu.
Želite pomagati pri tem, da bi bile lahko še ostale živali rešene  pred mesarjem? Pomagajte preko »Postanite tudi vi boter«! Vsak dar od srca je dobrodošel.