Nahajate se tukaj: Mednarodni Gabrielin sklad > Miroljubna dežela – Mednarodni Gabrielin sklad > Življenjski prostori v povezanih biotopih

Življenje se vrača!

Biotop je najmanjša prostorska enota v krajinski ekologiji. Beseda "biotop" pomeni življenjski prostor.
V našem civiliziranem svetu so zaradi vse večje pozidave površin, industrializacije in intenzivnega poljedelstva rastline in živali izgubile velik del svojega življenjskega prostora. Število vrst nenehno upada, seznam ogroženih vrst je vedno daljši. Pri tem ne igra vloge le izguba površin življenjskega prostora, temveč tudi izolacija posameznih biotopov. Živali so potisnjene na najmanjše otočke, s tem imajo omejene možnosti za iskanje hrane, razmnoževanje in prezimovanje. Zato so z novelo Zveznega zakona o varstvu narave iz leta 2002 posamezne dežele obvezane, da ustvarijo mrežo povezanih biotopov, ki zavzemajo vsaj deset odstotkov površine v vsaki posamezni deželi.(Zvezni zakon o varstvu narave, § 3)

V Deželi miru, ki jo je v življenje obudil Mednarodni Gabrielin sklad, je zahteva Zveznega zakona o varstvu narave že postala resničnost: Zasnovana je obsežna povezava biotopov živih mej, gozdičkov, vlažnih in kamnitih biotopov – in življenje se vrača! "Zahvala gospodom z Bavarskega državnega ministrstva za prehrano, kmetijstvo in gozdarstvo, ki so leta 1998 dali pobude in iniciative za ustvarjanje povezanih biotopov na Bavarskem. Končno smo spet dobili mi in naši prijatelji življenjski prostor, po katerem smo hrepeneli!"

Komaj je iz suhih vej narejena Benjesova živa meja, ki zavaruje novo posajena mlada drevesa in grme, že sedajo ptice na njihove veje. Ne le ptice, še veliko drugih živali se veseli vsake na novo posajene žive meje: zajci, ježi, lisice, nešteto vrst insektov, metulji, hrošči, čebele – vsi najdejo v živi meji svoj življenjski prostor, zavetje in hrano. Ob živi meji lahko tudi plašne živali - kot na primer srne - dobro zavarovane prečkajo travnike in lahko prehajajo iz enega gozdnega območja v drugo. Tako žive meje povezujejo različne življenjske prostore in izpolnjujejo pomembno nalogo v povezanih biotopih.

V preteklih petih desetletjih je izginilo ca. 70-80% mirujočih voda – z usodnimi posledicami: številnim vrstam kačjih pastirjev in dvoživk grozi izumrtje. Prostoživeče živali, kot so srne in ptice, morajo pogosto premagovati velike razdalje, da bi si pogasile žejo. Urejeni biotopi v Deželi miru so zato pravi blagoslov za vse živali. Divje race, ptice, insekti in dvoživke imajo spet svoj življenjski prostor – in kdor se v toplem letnem času poda na rob vlažnega biotopa in tam sede na klop, se lahko veseli letanja kačjih pastirjev, kvakanja žab in veselega gaganja račjih mladičev.

Kamniti biotopi so sončne terase za kuščarje in metulje. Tudi majhni sesalci, kot so miši ali podlasice, imajo radi kupe kamenja s številnimi skrivališči in nišami. V votlinicah med kamenjem najdejo živali v mrzlih letnih časih zavetje pred zmrzaljo. Na primer: žabe in krastače so si tukaj uredile svoje zimsko bivališče. Za kamnite biotope v Deželi miru so uporabili kamnine, ki so naravno prisotne na tem območju, npr. školjčni apnenec.

Sukcesivne površine v Deželi miru so popolnoma prepuščene same sebi: na njih se ne seje, ne kosi, ne namaka. Tako se sčasoma na njih naselijo tiste trave in trajnice, ki takšna mesta še posebej cenijo. Z leti zrastejo visoke grmovnice - zarastejo območje in nastane gozdni obronek. Postopno se gozdni obronek spremeni v gozd. Naselijo se javor, hrast in bukev. Sukcesivnih površin se zelo razveselijo mnoge živali: tam švigajo sem ter tja nešteti insekti, ptice najdejo bogate zaloge semen na travah in v grmovju, poljski zajci imajo tu svoj življenjski prostor in veveričke si zakopljejo zalogo za zimo.

Gozd je območje, v katerega se umikajo mnoge živali, ki domujejo tudi v živih mejah v povezanih biotopih: ježi, kune, jazbeci, zajci, divji prašiči in srne. Ptice se veselijo, da lahko zapojejo na skupnem koncertu v vrhovih dreves. V Deželi miru so v gozdičkih vedno nameščene krmilnice in valilnice za ptice – tako je dovolj hrane za vse.

Ob vsaki živi meji v povezanih biotopih se razteza pas zelišč s cvetlicami in travami, ki se deloma same zasejejo in ponujajo osnovo za raznovrstnost žuželk. Tukaj letajo številne vrste divjih čebel, raznovrstni hrošči in metulji. Te živalce ne povečujejo le raznolikosti vrst, marveč tudi držijo v šahu poljske škodljivce. Posebej priljubljene so ozare in obrobja polj ter pasovi cvetlic tudi pri živalih, ki gnezdijo na tleh, kot na primer poljski škrjanci. Tu lahko varno vzredijo svoje mladiče, zavarovani z raznimi zelikami, travami in rožami.

Drevesa med polji in grmičevje so že zdaj, nekaj let po posaditvi, postala majhni gozdički, v katerih najdejo prostoživeče živali zavetje in pribežališče. Ti sestoji iz velikega števila različnih dreves in grmovnic nudijo zavetje številnim majhnim in najmanjšim obiskovalcem. Tu rastejo lipe, češnje, hrasti, beli gabri, jeseni, jerebike, glogi, črni trni, bezgi, rakitovci. Posadili so jih skupaj z varovalno plastjo grmovnic: s trnuljami, bezgi, šipki, rakitovci in leskami. Tukaj srečamo veliko veveric in tudi gozdnih ptic, kot so brglezi, divje grlice ali turške grlice …

Površine v prahi v miroljubnem kmetijstvu so v Deželi miru pomemben sestavni del povezanih biotopov. Polja, ki leže med živimi mejami, pustijo vsako tretje leto v prahi, da se lahko regenerirajo. Deloma jih posejejo z mešanico detelje, gorčice, facelije, grašice in graha, ki pripravi polja za naslednjo setev. Na teh pestrih raznobarvnih površinah brenčijo poleti neštete čebele. Metulji, kot so lastovičar, travniški lisar in nekateri modrinčki, poplesujejo nad njimi in ptice najdejo na njih svoja najljubša semena.