Nahajate se tukaj: Mednarodni Gabrielin sklad > Pismo lovcem

                                                                                  decembra 2002

Spoštovana lovska druščina,

spodaj podpisani domnevamo, da ste kristjani in da verjamete v Jezusa, Kristusa. Jezus je ljubil ne samo ljudi, ampak tudi živali. Sledimo Jezusu, Kristusu. Jezus, Kristus, je nam ljudem zapovedal, naj ne ljubimo le ljudi ali celo samo tistih, ki so istega prepričanja, temveč tudi živali. Ne razlikujemo med konfesionalnimi in svobodnimi kristjani. Trudimo se vsem ljudem želeti najboljše, medsebojno ljubezen. Ljubimo pa tudi živali in pri tem sledimo Jezusovemu nauku, ki nas vodi po poti enosti z vsemi živimi bitji in navsezadnje v večno življenje. Besede Jezusa, Kristusa:
Nekaj Njegovih učencev je prišlo do Njega in  pripovedovali so mu o Egipčanu, Belijalovem sinu, ki je učil, da ni protizakonito mučiti živali, če njihovo trpljenje koristi človeku. Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam, kdor se okorišča s krivico, ki se stori Božji stvaritvi, ta ne more biti pošten. Prav tako se ne morejo tisti, ki imajo s krvjo omadeževane roke ali so onesnažili svoja usta z mesom, ukvarjati s svetimi stvarmi ali učiti skrivnosti nebes. … Bog daje za hrano semena in sadove Zemlje; in za poštenega človeka ni druge zakonite hrane za telo. Ropar, ki vlomi v hišo, ki so jo zgradili ljudje, je kriv; toda najmanjši od tistih, ki vdro v hišo, ki jo je zgradil Bog, so večji grešniki. Zato pravim vsem, ki bi radi postali Moji učenci, ne umažite si rok s prelivanjem krvi in  naj prek vaših ust ne pride meso; kajti Bog je pravičen in dobrotljiv in zapovedal je, naj ljudje živijo samo od sadežev in posevkov zemlje. In kar storite najmanjšim Mojih otrok, to storite Meni. Da, Jaz Sem v vseh stvaritvah in vse stvaritve so v Meni. Vse njihovo veselje razveseli tudi Mene in zaradi sleherne njihove bolečine trpim tudi Jaz. Zato vam povem; bodite dobri drug z drugim in z vsemi stvaritvami Boga.«
Smo proti lovu in pobijanju živali. Bog je ljudem in živalim dal dih. Noben človek nima pravice drugemu človeku ali živali odvzeti diha. Ali lahko lovec živali da dih? Ne! Torej tudi nima pravice, da ji dih odvzame. Vsakemu lovcu bi se bolje godilo, če bi se vprašal, kaj moramo kot ljudje storiti, da bi živalim vrnili življenjski prostor, ki smo jim ga ukradli. Lovci pa se sprašujejo, koliko živali morajo upleniti – temu pravijo gojitev divjadi – da ne bo njihovo število v tesnem življenjskem prostoru, ki smo jim ga ljudje pustili, preveč naraslo.
Kdor se pri zagovarjanju takšnih dejanj sklicuje na to, da je Bog ljudem ukazal »podredite si zemljo«, ta ne pozna svoje lastne Biblije. Kajti v istem poglavju, v katerem naj bi Bog to rekel, je izrecno rečeno, da so bile ljudem za hrano dane rastline in sadeži. Nobenega govora ni o tem, da naj bi ubijali živali ali jih jedli. Takšni argumenti izvirajo iz institucionalnih cerkva, ki so vsem vzele dih in ga še danes hočejo jemati vsem, ki niso katoličani ali luteranci. Med temi so tudi živali, saj jih Bog ni naredil ne katoliške ne luteranske. Če ste vi, cenjena lovska druščina, kristjani, potem nas boste razumeli. Če pa ste le čisti katoličani in luteranci, potem razumemo mi vas.
Največji izvor gorja so institucionalne cerkve. One so porodile krivico, sovraštvo, križarske pohode, vojne, nasprotovanja, morjenje  ljudi in živali. Luteranska cerkev se je priključila katoliški. Tisti, ki so bili blizu institucionalnim cerkvam, so izvrševali to, kar so jim ukazovale – naj ubijajo in razmesarijo, navsezadnje tudi živali. Kdor ni bil katoličan, so ga ali prisilno pokristjanjevali ali umorili. Carsten Strehlow je v zvezi s tem dejal: »Današnje krščanstvo, zlasti katoliško, skoraj nič nima več skupnega z dejanskim prvotnim krščanstvom, z nazarenstvom, torej z resničnim Jezusovim naukom, temveč je v prvi vrsti skupaj nametan nauk, ki temelji skoraj izključno na uveljavljanju in ohranjanju oblasti. Že samo zaradi inkvizicij, sežiganja čarovnic, križarskih volj, sovraštva do Judov in do žensk, kakor tudi zaradi sodelovanja z nacisti v t.i. tretjem rajhu je zgodovina katoliške cerkve krvavo rdeča. Cela morja bi lahko napolnili s to krvjo.
Največja cerkvena praznika – Božič in Velika noč – sta tudi največja praznika klanja v celem letu.«
Veselje do ubijanja se je preneslo na lov, ki so se ga udeleževali kardinali, škofje in posvetni fevdalci. V gozdovih so pobijali, kar se je znašlo pred njihovo puško. Stvaritelj pač živali ni ustvaril kot katoliške, niti ne kot luteranske in to še do današnjega dne ne. Zato tudi danes vse, kar ni katoliško ali luteransko, preganjajo, diskriminirajo, lovijo, gonijo in ponižujejo. Z Jezusovim naukov vse to nima nič skupnega. Naj ponovimo: z ozirom na krajo zemlje, življenjskega prostora za živali, bi bilo bolje, če bi se vprašali, kaj lahko storimo, da bi živalim vrnili njihov življenjski prostor, namesto da jih pobijamo in jim odvzemamo dih.
Ljudje, katerih vest je bila zdrava, tako npr. Johann Wolfgang von Goethe, so rekli: »Religiozno spoštovanje tega, kar je med nami, zaobjema seveda tudi živalski svet in ljudem daje dolžnost, da sebi zaupana bitja spoštujejo in jih čuvajo.« Dejal pa je tudi: »Lov je vendar vedno neka oblika vojne.« Lev Tolstoj pa je menil: »Od umora živali do umora človeka je samo en korak.« Francoski pisatelj in filozof Francois Voltaire je ugotavljal: »Lov je eno izmed najbolj učinkovitih sredstev za omrtvičenje sočutja ljudi do drugih bitij.« Slavni filozof in matematik Pitagora je že pred 2600 leti vedel: »Kar koli človek stori živalim, se mu vrne milo za drago.« Theodor Heuss, predsednik Zvezne republike Nemčije, je rekel naslednje: »Čim prej ko se v svoji mladosti naučimo, da je vsaka surovost do živali nizkotna, čim bolj smo pozorni na to, da iz igre in druženja z živalmi ne nastane mučenje, tem bolj jasna bo tudi kasneje naša zmožnost razlikovanja, kaj je v svetu velikih prav in kaj ni.« Dolgoletni zunanji minister Hans-Dietrich Genscher pa je dejal: »Na živali nikoli nisem mogel streljati, potem bi že morale narediti samomor.«
O hranjenju z mesom je rekel pisatelj Volker Elis Pilgrim: »Meso, ki ga jemo, je najmanj dva do pet dni staro truplo.« Skladatelj Richard Wagner pa je menil: »Ker nam je pogled na bogovom žrtvovanega bika postal grozen, se zdaj v čistih, z vodo opranih klavnicah vsakodnevni pokol skriva pred očmi tistih, ki naj bi ob kosilu dobro teknili kosi trupel umorjenih domačih živali, olepšani do neprepoznavnosti. Od zdaj naprej bi nam moralo biti pomembno samo še to, da pri sebi dobimo hranljiva tla za novo nego religije sočutja, navkljub izpovedovalcem dogme o uporabnosti. Kaj pa pričakujemo od religije, če iz nje izključujemo sočutje do živali?«
Pisatelj iz časa romantike Josef von Görres je dejal: »Kdor hoče preseči običajno življenje, se izogiba krvavi hrani in ne izbira smrti za svojega kuharja.« Avtorica Marie-Luise Holzer-Sprenger pa je opozarjala: »Meso je kos življenjske sile, dokler živi .« Igralec O.W. Fischer je rekel: »Zakaj ne jem bratov – preprosto zaradi družinskega čuta, to je vse. Nekje se mora začeti sram! Sram se ne začne samo pri nesramni reji klavnih živali, torej pri kmetu, ne samo v klavnicah pri mesarjih, začne se tudi pri lovcih.«
Morda bo marsikdo razmislil o teh izjavah. Morda boste skomignili z rameni in rekli, da je to pač tako, časi so se spremenili. Oh da, ljudje smo postali bolj brutalni, še posebej tisti, ki se opredeljujejo za cerkev zla.

Ampak Bog se ni spremenil. On ni postal ne katoličan ne luteranec, prav tako kot tudi njegov živalski svet ne. Jezus pa ni bil lovec, temveč ribič ljudi.
Preden zaključimo, razmislimo še o naslednjem.
Ali bi lahko vam v skladu z vašo človečnostjo zaželeli to, kar želite vi živalim, ki so Božje stvaritve?
Ali bi lahko v skladu s človečnostjo kmetov, mesarjev, znanstvenikov, ki izvajajo poskuse na živalih, njim zaželeli to, kar oni mislijo in govorijo o živalih?
Upamo in želimo, da je za vse njihova vest kot mehka blazina za dober spanec. V zavedanju tega in v resničnem kristjanskem prijateljstvu …